SAALBACH MOUNTAIN ATTACK
Pa sem tudi sam, po napornem obdobju priprav (čeprav so treningi žal zaradi pomanjkanja snega potekali samo na smučiščih), zopet začel tekmovalno turnosmučarsko sezono. In to na pravi način, na vertikalno strmih pobočjih avstrijskega Saalbacha, na najdaljši in najtežji, prav tako pa najbolj elitni razdalji Marathon. V slabih 25 kilometrih smo premagali 3000 višinskih metrov. Vsak, ki je vsaj nekajkrat naredil nekaj korakov navkreber, mu je jasno, da to ni ravno mačji kašelj.
Sam sem vedel, da sem dobro pripravljen, ampak prijatelji, ki so že bili na tej tekmi, so mi povedali, da take strmine še nisem videl. Sprva sem se požvižgal na govorice, ampak ko sem prišel pod pravo ”saalbaško steno”, mi je bilo že na ogrevanju jasno, da takega naklona pa res še nisem prehodil na smučkah. Ampak sem mlad in enostavno si vedno rečem: ”Če grejo drugi tukaj gor, ni vrag, da ne bom šel tudi sam”. Nekaj nasvetov, ki so še kako koristili, mi je dal eden favoritov za stopničke Tadei Pivk in tako sem se lahko na start iz prve bojne linije, poln samozavesti, pognal tudi sam. Kljub temu, da gre za dolgo tekmo, da naj bi bil pameten in varčeval z energijo za dolgo dirko, za dober rezultat, ta logika ne deluje. Enostavno je že tek v pancarjih skozi vasico skoraj v »rdeči coni«, nato pa na smučkah samo malo dodaš.
Po prvi strmi ”štajgi” so se mesta nekako razdelila in ostalo je mesarsko klanje na izpadanje, komu bodo prej začele pohajati moči. Moram se kar malo pohvaliti, da sem bil v boju kar uspešen in sem zelo dolgo vztrajal in zadržal svojo pozicijo. Tudi spusti so bili svoja zabava, saj smučišč pred tekmo ne steptajo, tako da je spust zelo podoben smučanju po grbinah in če dodate temu še noč, si lahko zamislite, kakšen zabaven ”ringlšpil” je to, in da vsakič, po tisočih mestih neprekinjenega spusta s polnim gasom, tudi nogice malo zapečejo.
Skozi celotno tekmo sem nekako vztrajal na svoji poziciji, ne popuščal in ko sem na zadnjem ”hupserju” otresel še na koncu sedmega tekmovalca, me je čakal le še nebeški smuk v Saalbach, ter nato po zasneženi glavni ulici v center mesta, skozi RedBull balon, kar je pomenilo konec tekme. V močni mednarodni konkurenci sem zborbal na šesto mesto, s čimer sem bil noro zadovoljen, saj sem si pred tekmo – glede na močna imena na startni listi – zadal cilj prismučati med deset najboljših. Končno šesto mesto mi je samo poplačalo treninge ter mi dalo vedeti, da sem na pravi poti do najboljših športnih uspehov.
S celotno traso je z novim rekordom proge najhitreje opravil Nemec Anton Palzer, na drugem mestu je končal tudi že dobitnik olimpijske medalje Christian Hoffman, tretje mesto je pripadlo Tadeiu Pivku
Konec naslednjega tedna me čaka naslednja preizkušnja in sicer najbolj elitno turnosmučarsko tekmovanje, individualna in vertikalna preizkušnja za svetovni pokal v Andori. To bo zopet zame nekaj novega in povsem drugega, saj se smuča izven urejenih smučišč, v čistem prostranstvu, nastopijo pa le najboljši na svetu. Mislim, da je pripravljenost primerna, tako da upam, da ne bom kaj ”zašuštral” na tehniki in mi bo tudi tam uspel dober rezultat in še ena neprecenljiva izkušnja za naprej.
Povezava na rezultate:
Luka Kovačič 