Ko sem lansko leto začenjal s tekom, sem si ”gorski tek” predstavljal nekako v smislu takšnega tekmovanja, kot je bil ta Sky-Race delle Dolomiti Friulane, ampak so me hitro ”poučili”, da se temu, kar želim početi, ne reče gorski tek, ampak Skyrunning. Do dobrega meseca nazaj sem tekmoval izključno v tekih navkreber, nato sem preizkusil še izredno zanimivo disciplino, ki mi je izziv prihodnosti, to je Sky-race. In v Canazeiu sem res imel ”hladen tuš”, saj tudi v sanjah nisem mislil, da grejo nekateri lahko tako hitro v dolino. Včeraj sem imel tako v glavi pred startom edino skrb: ”Luka, kako za vraga se boš obrnil te počasne ”vertikal” noge po klancu navzdol, ne da te bodo vsi prehiteli?”.
Dan je bil čudovit, dolomitska narava fenomenalna, na startu nas je bilo 340 tekmovalcev, kar pričara še posebno vzdušje, tako da je bil spektakel zagotovljen. Tokrat res ni šlo za tekmo svetovne serije, ampak med več kot 300 tekmovalci se vedno najde kar nekaj tekmovalcev, ki imajo hitre noge in močno ”pumpo”. Ker nisem poznal tekmovalcev, sem imel v mislih taktiko, da jih bom moral otresti na vzponih, nato na spustih kakor hitro bom lahko šel, potem pa bomo že videli, kaj bo. Če daš vse od sebe, potem si tudi, če ne prečkaš cilja prvi, nimaš kaj očitati in moraš samo vsem stisniti roko in se smejati svojim napakam. Taktiko sem izpeljal, kot sem si jo zamislil in na prvem vzponu sem po 400 višinskih metrih prevzel vodstvo, ki mi ga je nato uspelo zadržati dobri 2 uri in do prečkanja cilja po 21km.
Sliši se enostavno, ampak je bilo daleč, daleč od tega. Razen prvega vzpona je bila proga neprestano izpostavljena soncu, ki je dobro ”kurilo” (ampak definitivno name nič bolj kot na ostale :P), prav tako teren ni dopuščal niti trenutka nezbranosti, saj je bil izredno razgiban, in kar zelo tehničen. Definitivno sem najbolj ”nasrkal” v zadnjih kilometrih, kjer je bil najprej strm betonski spust, nato pa še kar 3km ravnine po dolini v cilj. Kot sem spoznal, da moje noge res niso kenijske, in sem na ravnini daleč od gazele, in ker nisem vedel koliko prednosti imam, sem bil kar malo nervozen, saj če bi me nekdo ujel, ne vem, če bi imel še eno prestavo višje, da bi mu lahko držal tempo.
Ampak konec dober, vse dobro. Zame prva zmaga na Sky-race, kar mi res veliko pomeni, saj se mi zdi, da je to res tista prava preizkušnja za prave ”gamse”, bo pa potrebno pojesti še malo žgancev in mogoče dobiti tudi malo hitrosti v noge, da bom lahko konkuriral tudi najboljšim spustašem enkrat na velikih tekmah.
Poleg same tekme smo imeli tudi čudovti celodnevni izlet, saj sem se ob družbi slovenske gorske korenine Francija Teraža in mojstra čokolade Mirka Janjatoviča večkrat do solz nasmejal, vmes dobil kakšno življenjsko in kakšno tekaško lekcijo in izvedel nemalo lovskih in malo manj lovskih štorij.
Luka Kovačič 